Intrauterinska (prenatalna) fetalna smrt je smrt ploda med nosečnostjo. Antenatalna fetalna smrt se lahko pojavi iz več razlogov.
Poleg tega lahko tudi maternica smrti prispeva k nekaterim "družbenim" dejavnikom. Na primer, kronična zastrupitev nosečega svinca, živega srebra, nikotina, alkohola, drog, arzena itd. Nepravilna uporaba in preveliko odmerjanje zdravil sta pogost vzrok za smrt ploda.
Umrljivost po intrauterini se lahko pojavi z neugodnimi socialno-ekonomskimi razmerami, travmatizacijo nosečnice (z padcem ali močnim udarcem v želodec). Pogosto je neposreden vzrok za smrt ploda intrauterina okužba (npr. Intrauterini meningitis), kronična ali akutna plodna hipoksija, pa tudi nezdružljiva z življenjem fetusa, prisotnost intrauterinega dvojnega parazita. V nekaterih primerih je vzrok fetalne smrti še vedno nejasen.
Obstaja tudi koncept intrapartumske smrti ploda, to je njegova smrt v intranatalnem obdobju (med porodom) zaradi rojstne poškodbe lobanje ali hrbtenice ploda.
Klinični simptomi intrauterine fetalne smrti so:
Ko se pojavijo ti znaki, je nujna hospitalizacija nosečnice. Zanesljivo preveri smrt ploda, ki bo pomagal raziskavam, kot so EKG in FCG, ultrazvok. Diagnoza je potrjena, če med študijami ni znakov palpitacij, dihalnih gibov ploda v zgodnjih fazah se razkrije krvni obris telesa in uničenje njegovih struktur.
Pozneje odkrivanje predojne fetalne smrti ogroža razvoj intrauterine sepse pri ženskah. Zato je izredno pomembno pravočasno sprejeti vse potrebne ukrepe. Če je otrok umrl v trebuhu v zgodnjih fazah nosečnosti, se jerodno jajce operativno odstranilo (imenovanje strganja).
Če je otrok umrl v drugem trimesečju nosečnosti s prezgodnjimi prekinitvami placentov, se nujna dostava izvede z dajanjem estrogenov, glukoze, vitaminov in kalcija tri dni, da se ustvari potrebno ozadje. Nato so predpisani oksitocin in prostaglandini. Včasih poleg vseh uporabljajo tudi elektrostimulacijo maternice.
Smrt ploda v tretjem trimesečju praviloma vodi k neodvisnemu delovanju. Po potrebi se izvaja stimulacija dela.
Vključuje skladnost s higienskimi pravili, zgodnjo diagnozo, pravilnim in pravočasnim zdravljenjem različnih zapletov nosečnosti, ginekoloških in ekstrogenalnih bolezni.
Pred načrtovanjem nosečnosti po prenatalni smrti ploda je treba opraviti medicinski genetski pregled poročenega para, nosečnost pa naj bi bila načrtovana ne prej kot pol leta po porodu fetalne smrti.