Virociti so bele krvničke, ki so v strukturi in mehanizmih delovanja podobni monocitom. Zasnovani so tako za boj proti virusnim okužbam, ki napadajo telo. Atipične mononuklearne celice v krvi potrjujejo bodisi razvoj bolezni, ki jo povzroča penetracija virusa, ali prisotnost mononukleoze.
Pri normalnem zdravstvenem stanju v biološki tekočini ni popolnih viroletov. Če pri rezultatih laboratorijske študije ugotovimo atipične mononuklearne jedi, je treba njihovo število natančno izmeriti. Določen je v odstotku najdenih virotsitov in celotne količine levkocitnih celic v krvi.
Do zdaj so bile meje določene za potrditev ali zavrnitev diagnoze mononukleoze.
Če je koncentracija atipičnih mononuklearnih celic v krvi manjša od 10%, se šteje, da je virusna okužba v akutni, progresivni obliki. Za pojasnitev diagnoze je potrebno posvetovati z zdravnikom, pa tudi prisotnost ustreznih simptomov bolezni.
Treba je omeniti, da v redkih primerih prisotnost virotsitov v količini do 1% v krvi zdravega človeka. Rezultati študije kažejo, da se celice pojavijo posamezno na vidnem polju.
Zadevna bolezen se imenuje tudi okužba z virusom Epstein-Barr . Je ena od vrst herpes simpleksa tipa 4. Bolezen je zelo nevaren za življenje, saj hitro napreduje, povzroča grozljive razmere in močno povečanje bezgavk.
Infekcijska mononukleoza se šteje za diagnozo, če je pri krvnem testu prisotnih več kot 10% atipičnih virozitov. Med potekom bolezni se lahko ta indikator razlikuje od 5 do 10%, odvisno od agresivnosti patologije. Redko, praviloma z relapsom, ta vrednost doseže 50%.
Pomembno je vedeti, da so potrebne dodatne diagnostične metode, saj se mononuklearne celice nahajajo v večini (86-87%), vendar ne v vseh primerih. Še več, najpogosteje jih je mogoče določiti v prvih nekaj dneh bolezni, med poslabšanjem. Po 7-10 dneh se lahko število virotsitov dramatično zmanjša, tudi v normalne vrednosti. V redkih primerih koncentracija mononuklearnih celic traja ves čas mononukleoze in po okrevanju.