Peloektazija je razširitev ledvičnega medenina. Bolezen se običajno nahaja pri novorojenčkih ali pri plodu pri prenatalnem razvoju, to je, da ima ta bolezen prirojeno naravo. Ta patologija se pojavi enostransko, ko se poškoduje medenico desne ledvice, nato pa se diagnosticira "pieloektazija prave ledvice pri otroku". S porazom sosednjega medenina se pri otroku razvije pieloektazija leve ledvice. S širjenjem obeh seznanjenih organov govorimo o dvostranski pieloektazii. Mimogrede, pri novorojenčkih se bolezen pojavlja 3-4 krat pogosteje kot pri deklicah.


Pirotektaza ledvic: vzroki

Ledvični medeničnik je votlina, v kateri se urina zbira zaradi tlaka v ledvicah. Nato vstopi v ureterje in mehur. Zdi se, da obstaja ovira pri odvajanju urina, nato pa se tlak v ledvicah poveča, zaradi česar se medenica širi. Tako je peloektazija ledvic pri novorojenčkih posledica oviranja odtekanja urina, katerega vzrok je lahko:

  • zoženje ureterjev ali blokiranje s kamnom, gnojom, tumorjem;
  • povečan pritisk v mehurju;
  • povratno inkubacijo urina iz mehurja, kar pogosto povzroči dvostransko pieloektazijo pri otroku;
  • okužbe sečil;
  • splošna šibkost prezgodnjega otroka ali nevrološke težave;
  • lokacijo medenice zunaj ledvic, kar je redko, vendar normalno.

Na splošno je nenormalni razvoj urinarnega sistema rezultat genetskega dejavnika ali škodljivih učinkov na mater in plod.

Pirotektazija ledvic pri otrocih: simptomi

Bolezen je navadno asimptomatska. Dojenček kaže samo znake bolezni, kar je povzročilo peloektazijo ledvic.

Pirotektazija ledvic pri otrocih: zdravljenje

Pogosto se bolezen odkrije pri plodu na ultrazvoku od 16. tedna nosečnosti. Z blago pieloektazo bodo ženske še naprej raziskovale do samega rojstva, otroka po rojstvu pa bo pregledal vsake 3 mesece.

Zdravljenje bolezni je predvsem pri odpravi bolezni, kar je privedlo do širjenja medenice. Najpogosteje je predpisano kirurško poseganje, da se popravijo prirojene ovire za odvajanje urina, se odstranijo kamni, skelet pa se vnese v zoženo ureteralno regijo. V nekaterih primerih je okrevanje mogoče brez kirurškega posega, ko se pojavi zorenje otroškega sečnega sistema. Predpisani so fizioterapevtski postopki in zdravila ter periodični pregledi ultrazvoka.