Od zgodnjega otroštva so dojenčki cepljeni proti tem izjemno nevarnim boleznim, tveganje za okužbo z njimi pa je precej veliko. Z okužbo se lahko otrok srečuje kjerkoli: v trgovini, na igrišču, v vrtcu. Tetanus in davica imajo izrazite simptome, jih je težko zdraviti in imajo lahko nepopravljive učinke, zato je cepljenje edina in izredno potrebna previdnost.
Od leta 1974 je v naši državi cepljenje prebivalstva proti tem boleznim obvezno. To nam je omogočilo oblikovanje imunitete in zmanjšanje incidence bolezni za več kot 90%.
Praviloma prvič trojno cepivo (iz difterije, tetanusa in velikega kašlja z enim samim injiciranjem) se daje otrokom, starim 3 mesece, in nato še dvakrat z odmorom šestih tednov. Ne prej kot leto kasneje vas bo pediater opomnil na drugo cepljenje in tega ne bo skrbelo že pet let. Razvita odpornost proti boleznim traja 10 let, ponovitev pa je treba ponoviti. Ker cepivo ne povzroča vseživljenjske imunosti.
Nekoliko drugačna shema velja za predšolske otroke in odrasle, ki niso bile cepljene v otroštvu. V tem primeru dosledno s prekinitvijo dveh mesecev naredijo prva dva injekcije, le šest mesecev kasneje pa tretjo.
Injekcija se opravi intramuskularno: v stegno ali pod lupino, ker je na teh mestih plasti podkožnega tkiva minimalno, in sama mišica je zelo blizu. Izbira lokacije je odvisna tudi od starosti pacienta in določenega telesa. Na splošno je dojenčkom do treh let dobilo injekcijo v stegno, starejše dojenčke pa imajo deltoidno mišico, to je pod lupino.
Neželeni učinki o cepljenju proti davici in tetanusu se ne pojavljajo tako pogosto, vendar se včasih še vedno pojavljajo:
Kar se tiče kontraindikacij. V času bolezni je strogo prepovedano opravljati cepljenje, zato ni priporočljivo niti med sezonskim zmanjšanjem imunosti. Prav tako je razlog za vzdrževanje injekcije lahko težave z živčnim sistemom in alergijska reakcija na sestavine cepiva. Zato mora pediater pred pošiljanjem otroka v sobo za cepljenje poskrbeti, da je otrok povsem zdrav in da cepivo nima negativnih posledic.