Samo po sebi je zavest vse, kar oseba vidi in čuti, da je v določenem okolju. Prva omemba tega je bila v antiki in ni bila obravnavana kot človeška duša.

Takšen koncept kot posamezna zavest, katerega značilnost je že podarjeno po svojem imenu, je najvišja stopnja človeške psihe, ki je značilna le za eno samo osebo. Nastaja pod jasnim vplivom lastnega bitja, način življenja , družbo in je tudi element družbene zavesti. V našem članku bomo opisali, kako se razvija višja oblika odraza človekove resničnosti in kako se razlikuje.

Individualna zavest in njegova struktura

Percepcija lastnega in javnega mnenja je značilna za zavest posameznega posameznika. Z drugimi sovi je notranja predstavitev zavest o materialnem življenju, tako lastnem kot socialnem. Tako oseba oblikuje svoje koncepte ne le iz lastnega bitja, ampak tudi iz že oblikovanega sistema prepričanja.

Struktura posamezne zavesti je niz idej, čustev, teorij, ciljev, večslov in tradicij, ki same predstavljajo resničnost, ki jo človek vidi sam zase, oblikuje svoje lastne znanstvene, verske in estetske koncepte. Vsak posameznik je predstavnik svoje narodnosti, ljudje, kraj bivanja, zato je njegova zavest neločljivo povezana z zavestjo celotne družbe.

struktura posamezne zavesti

Pri razvoju posamezne zavesti se razlikujeta dve ravni.

  1. Prvi - začetni ali primarni ravni se oblikuje pod vplivom družbe, konceptov in znanja. Glavni dejavniki njene nastajanja so izobraževalne dejavnosti zunanjega okolja, izobraževanje in spoznavanje novega s strani človeka.
  2. Druga raven - "ustvarjalna" in "aktivna" - prispeva k samo-razvoju. V tem obdobju se oseba spremeni, organizira svoj svet, razkriva inteligenco in končno prikaže idealne predmete zase. Glavne oblike razvoja te vrste posamezne zavesti so ideali, cilji in vera, za katere velja, da so glavni dejavniki Misli in volja človeka.

Ko nam nekaj vpliva, zato ne nastane le določeno mnenje in ostane v našem spominu, temveč tudi "nevihta" čustev. Zato drugo stopnjo razvoja v strukturi posamezne zavesti lahko imenujemo ne racionalno, temveč bolj strastno iskanje resnice, v kateri človek stalno prebiva.